Jakobova zgodba
Ob Jakobovem rojstvu smo za nekaj dni obstali. Svet se nam je ustavil. Prve moje besede, ko sem izvedela, da ima moj novorojenček deformacije udov, so bile: Ok, vse se zgodi z razlogom in tistim, ki to zmorejo. Mi bomo zmogli.
Čez par dni smo dobili uradno diagnozo, sindrom amnijskih niti. Gre za izjemno redek pojav, ko se vlakna amnijskega ovoja ovijejo okoli fetusa in poškodujejo ude ali ostale organe. Jakob se je tako rodil s sindaktilijo prstov na rokah in deformacijo leve noge. Nato je sledilo pridobivanje različnih mnenj zdravnikov, Jakob pa je pričel s terapijami. V obdobju 2 let je imel 4 operacije. Še kar nekaj operacij ga čaka. Na srečo je Jakob izredno vztrajen, pogumen fantek, ki hoče početi vse enako kot ostali otroci, kljub temu da so niegovi prsti krajši, drugačne oblike, leva noga pa krajša in zvita. Zato tudi nosi različne pripomočke.
Na srečo ima najboljšega bratca, ki mu pomaga in ga motivira. Je njegov največji vzornik. Okrog sebe pa ima tudi številne ljudi, ki mu želijo pomagati pri razvoju. Trenutno je Jakob star 3 leta in pol. Svoje drugačnosti se počasi začenja zavedati. Ne zna še dobro razložiti svoje zgodbe, mnogokrat zgodbo drugim otrokom zaščitniško bratsko predstavi bratec.
Avtorici
Živijo, sem Petra Zajec, po poklicu magistra poslovnih ved in ustanoviteljica blagovne znamke Gnetko – Gnetko domači plastelin. V prvi vrsti pa sem seveda mama dveh zajčkov – prvošolčka Žana in štiri letnice Žive. Kot vse mamice veste, je ob malčkih doma zelo pestro in nikoli ne zmanjka dela, pa vendar se še vseeno rada lotim česa novega, za dušo, da malo potešim svojo »ustvarjalno stran«. To seveda ne bi bilo mogoče brez mojega prima moža Primoža 
, ki ne samo da mi stoji ob strani ob vsaki moji ideji in me podpira 100%, ampak mi pri tem tudi zelo pomaga. In ko sem tako razmišljala, kaj bi lahko še naredila, da dopolnim svojo ponudbo plastelinov, me je na stran poklicala vzgojiteljica moje punčke. Rekla je, da se ji zdi, da ima malo slabšo moč v prstkih in da naj delamo doma z njo kakšne vaje. Še sreča, da doma delam plastelin, tako da to ne bo težava. Googlala sem različne vaje, ki pomagajo pri razvoju fino motorike in našla kar nekaj dobrih strani z vajami, sem pa pogrešala, da bi bile te vaje zbrane skupaj v obliki kakšne knjigice ali priročnika. In tako sem prišla na idejo, da bi kar sama napisala zgodbico in zraven vključila vaje. Torej vedela sem, da bom to naredila, vprašanje je bilo samo še s kom . Hvala bogu mi ni bilo treba dolgo razmišljati…hitro sem se spomnila na Špelco…
Najine poti so se prvič križale na Ekonomski fakulteti, potem pa smo nekako izgubile stik, doker se ni preselila v kraj, kjer živita moja tašča in tast. Naročila je moj plastelin in tako sva spet navezali stik…spoznala sem tudi njeno družino, mala dva sončka Maja in Jakoba. Le kdo ve več o vajah za spodbujanje fino motorike, kot mamica, ki to dela s svojim sinčkom vsak dan? Takoj, ko sem ji povedala svojo idejo, sem vedela, da bo iz tega sodelovanja nastalo nekaj lepega. Idejo je takoj ponesla na naslednji nivo, podala zamisel, da napiševa zgodbo, ki bo druge otroke ozaveščala o drugačnosti in da naj glavni junak nosi opornico…tega je na našem trgu resnično malo. Seveda sem bila takoj za, saj sem tudi sama, zaradi skolioze, nosila steznik skozi celo osnovno šolo in vem, kako je, če te otroci čudno gledajo, ker ne razumejo …
Zdravo. Sem Špela. V prvi vrsti mama in partnerka mojemu Tomažu, najboljšemu življenjskemu sopotniku in atiju. Moje življenje je dobilo nov smisel 6 let nazaj ob rojstvu prvega sina, drugi sin pa nam je dobra 3 leta nazaj življenje vsekakor postavil na glavo, hkrati pa naše življenje tako obogatil in nas naučil, kaj je v življenju pomembno. Jakob se je rodil z izredno redkim sindromom amnijskih niti. Ima drugačne, posebne prstke, prestal je številne operacije, še kar nekaj jih bo imel. Nosi različne pripomočke kot pomoč pri hoji oz. ravnanju nogice.
S Petro se poznava še iz časa študija, obe sva magistri poslovnih ved. Ko se je spomnila name, če bi ji pomagala pri izdelavi knjige, ki bi vključevala vaje s področja fino motorike, sem bila takoj za. To je to, sem rekla. Z Jakobom sva vadila s prstki na različne načine vsak dan, prav tako sva redno hodila na terapije. Najbolj pa sem bila vesela, ko je bil trud poplačan. Jakob je s svojo vztrajnostjo vedno znova pokazal, da zmore. Ampak strah pred sprejemanjem Jakobove drugačnosti s strani drugih otrok in odraslih je bil prisoten od njegovega rojstva dalje in še vedno se ne morem otresti skrbi. Odzivi otrok in odraslih so različni, med njimi tudi takšni zelo nezaželjeni. Sama sem v otroštvu nosila očala, zobni aparat in bila zelo pridna v šoli, za mnoge vrstnike piflarka z rdečimi lasmi. Joj, koliko otrok me je vsak dan zbadalo. Ravno ta skrb, kako se bo Jakob soočal s svojo drugačnostjo, mi je številne noči kratila spanec. Zato je nastala knjiga, s katero želiva s Petro pripomoči k sprejemanju drugačnosti, prikazati svet drugačnih otrok. Vem pa, da je trud že poplačan, saj je Jakob tako srečen, ko vidi ilustracijo fantka z opornico v knjigi in se lahko končno poistoveti z nekom, ki nosi enak pripomoček kot on. Otroških knjig, ki bi se lotevale teme gibalne oviranosti, ni veliko na trgu, zato sva s Petro presrečni, da lahko prižgeva še kakšno iskrico v očeh.